Odlomek iz zbirke
Pustolovščine Glorie Scott (HR)
Odlomki iz zbirke
Pustolovščine Glorie Scott
Intervju (dnevnik Večer)
Čtivo, ki povzroča odvisnost
Intervju z Mimo Simić
© Suzana Tratnik
(objavljeno v dnevniku Večer)
Mima Simić (1976), po izobrazbi komparativistka in magistrica študij spolov, živi in ustvarja v Zagrebu. Piše kratko prozo, eseje, skladbe, filmske kritike, prevaja in urednikuje. Je tudi GLBT aktivistka in soustanoviteljica t. i. družinske soc-religiozne akustične skupine Drvena Marija (Lesena Marija). Lani je izdala odmeven prvenec Pustolovščine Glorie Scott, ki ga je Vjesnikova kritičarka Jadranka Pintarić uvrstila med pet najboljših knjig leta. Duhovite in parodične pripovedke, ki preigravajo detektivski žanr, so opremljene s stripi Ivane Armanini. Mima Simić se bo predstavila 9. junija ob osmih zvečer na Škucevem festivalu Živa književnost na Starem trgu v Ljubljani.
- Po vašem CV-ju sodeč, ste literaturo in humanizem študirali tako doma kot na tujem. Koliko človeku koristi izobrazba tako pri pisanju kot v življenju nasploh?
Čeprav ne morem postaviti jasne meje med znanjem,
pridobljenim v izobraževalnih institucijah, in tistim,
nabranim med učbeniškimi vrsticami in zunaj njih,
je vsekakor bilo nekaj izvrstnih kolegijev oziroma profesorjev in profesoric,
ki so me opremili z interpretacijskim orodjem,
ki ga še danes z veseljem uporabljam pri analizi in dekonstrukciji
proizvodov popularne kulture. Ravno tako, pa naj bo še tako žalostno,
je moj glas, zahvaljujoč magisteriju s področja študij spolov, medijsko odmevnejši.
Tako se nemalokrat okoristim z nazivom magistrice,
kadar želim opozoriti na probleme hrvaške populacije gejev, lezbijk, biseksualcev in transspolnih.
Toda če govorimo o vplivu izobrazbe na moj prozni/fikcijski opus, se mi zdi,
da ga tako rekoč ni bilo – kot se da videti tudi v mojih zgodbah,
so namreč odločilno vlogo odigrale knjige,
ki sem jih prebrala med tretjim in petim letom življenja.
- Katere pa so bile te odločilne knjige? Ali so navdihnile vaše pustolovščine z Glorio Scott?
Kot na otroka, rojenega v zakonu študentke medicine in študenta fizike,
je mojo bralsko identiteto najbolj oblikovalo proučevanje medicinskih enciklopedij,
ruskih pravljic in zbranih del Markiza de Sadea.
Seveda sem se v prostem času lotila tudi klasikov hrvaške književnosti,
med njimi del Maja na vasi ali Maja in Ivo na podstrešju.
Vpliv vse te literature na mojo zgodnjo pisateljsko fazo,
torej Pustolovščine Glorie Scott, je več kot očiten.
- Kolikor poznam vaš opus, sta zanj značilni dve vrsti pisanja; t. i. resne zgodbe s temami medčloveških odnosov in ljubezni ter duhovite zgodbe Glorie Scott. V javnosti pa radi berete samo slednje. Od kod ta tematska razlika?
Razlog za tolikšno stilno-tematsko diskrepanco je najverjetneje ta,
da sem Glorijine pustolovščine napisala še v srednji šoli.
Odtlej pa sem spoznala še mnoge druge plati življenja in dojela,
da življenje ni detektivska zgodba.
Kljub temu sem Glorio Scott objavila šele lani, ko sem ugotovila,
da je hrvaška književna scena končno pripravljena za tako revolucionarno obelodanjenje.
Medtem sem v zadnjih petih ali šestih letih pisala precej drugačno prozo,
ki je jezikovno zelo koncentrirana in hkrati premalo narativna,
zato je ne maram brati v javnosti – zdi se mi, da ob stiku z zrakom hlapi.
- Ali boste izdali tudi nadaljevanje Glorie Scott s podobno likovno opremo?
Zbirka Gloria Scott je objavljena skupaj s stripi Ivane Armanini,
legende hrvaške strip scene. Kombinacija zgodb z ustreznimi stripovskimi verzijami
je absolutno ubijalska (pri čemer ne pušča nobenih sledov)!
Stripoknjiga je zelo dobro sprejeta, tako v družinskem kot v prijateljskem krogu,
ravnokar pa zaključujeva tudi scenarij za risanko.
Moram dodati, da je Gloria Scott čtivo, ki povzroča odvisnost,
zato je zdajšnji pritisk oboževalskih teles tolikšen,
da sem kratko malo prisiljena razmišljati
o objavi novih pustolovščin te slavne detektivke.
- Čeprav vaša koncentrirana proza naj ne bi bila namenjena branju v javnosti, jo je gotovo mogoče prebirati v zasebnosti. Ali načrtujete tudi knjižno objavo?
Zagotovo. Mislim, da je prišel čas, da te zgodbe združim v zbirki.
Doslej so bile vse objavljene v najrazličnejših domačih, pa tudi v tujih časopisih ...
Še nekaj jih je treba ustvariti, pa bo knjiga končana. Že komaj čakam, da se je znebim,
da se bom potem lahko končno v celoti posvetila svoji pravi strasti - vzreji mačk.
- Kakšna je bila vaša vloga v glasbeni skupini Drvena Marija? Ali pa ste morda že na solo glasbeni poti?
Drvena Marija je skupina, katere posebnost je, da nastopi na vsakih nekaj let
in vedno v najrazličnejših sestavah, kar pušča neprimeren vtis, da traja večno.
Zdi se mi, da sem pravzaprav jaz edina stalna članica benda –
vse druge so končale v nekih drugih zgodbah ali pa na lokalnem pokopališču.
Slej ko prej se vsak bend zmanjša na enega člana.
- Domnevam, da ste tudi avtorica besedil. Ali so besedila pesmi pop soc-religozne skupine Drvena Marija napisane v podobno duhovitem slogu kot peripetije Glorie Scott? Je družbena kritičnost v pesmih še smiselna?
Teh besedil ne bi imenovala "duhovita", prej bi rekla, da so "duhovna".
Če si pobliže ogledamo nekaj verzov tega angažiranega benda,
bomo opazili izjemno raven premišljanja o svetu in univerzumu kot takem.
V pesmi Posvečenje razodetja slišimo: " ... kajti bridka so pota posuta/z ognjem
iz zlomljenega stekla/in solz oko sto kali/dveri iz zlega pekla."
Seveda bodo v pesmih Drvene Marije našli tolažbo tudi vsi tisti,
ki jim ni mar za eksistencialna vprašanja.
V skladbi Homoseksualci bomo tako našli verze v slogu: " ... od povsod klevete,
z vseh strani/najljubši nam je sad, pravijo, banana!",
medtem ko refren iste skladbe poziva k družbeno-seksualni revoluciji:
"Homoseksualci bodimo vsi/tudi v vas, dobri ljudje/naj se želja prebudi!"
Sicer pa se pod pesmi ne podpisujem sama, ampak v sodelovanju z bratom Romanom
(ki je malo popularnejši na književni sceni, ne pa tudi na lezbični),
tako da lahko govorimo o svojevrstnem družinskem projektu.
- Počnete veliko stvari hkrati – s čim največ zaslužite? In če vprašanje zastavim širše: kakšne so možnosti preživetja za pisateljico v današnji Hrvaški?
V Hrvaški se zelo težko živi od pisanja proze in prodaje knjig.
Tudi najmočnejša književna imena ponavadi največ zaslužijo na področju novinarstva –
tako je tudi z mano. Že nekaj časa pišem za Feral Tribune,
zvečine filmske analize in tudi kakšno družbenopolitično kritiko,
objavljam tudi na radiju, v Hrvaškem filmskem letopisu,
feminističnem časopisu Treća in podobno.
(Kar najresneje razmišljam tudi o sodelovanju s časopisi pornografske usmeritve,
ker sem opazila, da v zadnjem času objavljajo tekste izrazito slabe kvalitete.)
Čeprav je moja finančna konstrukcija precej majava,
sem zadovoljna, saj nikomur ne polagam računov
in za zdaj mi še vedno ni treba jesti iz kontejnerja.
- Še dobro, kajti prehranjevanje iz kontejnerja ni ravno navdih za duhovnost in ustvarjalnost.
Odvisno od tega, kaj ljudje vržejo vanj!