Odlomek iz zbirke
Pustolovščine Glorie Scott (HR)
Dnevnik potovanja
Odlomki iz zbirke
Pustolovščine Glorie Scott
Dnevnik potovanja
Prevod: Suzana Tratnik
Zvezde se luščijo z neba – ognjeni odkruški meteorjev se utapljajo v mraku,
ki bi lahko bil tudi morje ali nebo. – Takšna so poletja na otokih – praviš ti, ki,
tako kot jaz, nikoli prej nisi bila tako daleč od proge,
avtomobilskih žarometov in asfalta, namazanega s svetlobo uličnih svetilk.
Sva na otoku? Ne vem; preko vode se temni kopno, morda pa sva midve njegov kontinent.
Nisem prepričana, kako sva prispeli sem – ko te vprašam, molčiš.
Dneve in dneve sva štopali, se srečevali na nasprotnih straneh magistrale,
razpadali v retrovizorjih in se spet srečali enega tistih dni,
ko se avtomobili stopijo na soncu, tudi če se ustavijo le za trenutek.
Prestopila sem na tvojo stran ceste in te odvlekla skoz golo goščavo,
napol požgane zakrnele bore, po bližnjici, do tega prostora,
kjer zdaj leživa in strmiva v nebeško brusilnico, brez želja i misli.
V mraku si izginila v brezmesno, nestalno, zračno ...
Kako naj bi si bila drznila povzpeti se nate, za glavo si večja; ko zaspiš,
izmerim in si zapišem v dnevnik potovanja: točno 12 centimetrov.
Prevelika si, ne bi si drznila, komaj se poznava,
veže naju samo kruta sintetika pasu na sovoznikovem sedežu in končnost klika, odhod.
Bistveno je odhajati, zapišem malo niže, počasi in z lepopisom,
da bi si zapolnila čas in prepričala bralko. Ravno tako je bistveno,
da ne veva, ali je to otok ali pa je otok tisto tam čez,
ali sva na hrbtu želve, ki, hipnotizirana in obsevana, zelo počasi kroži okoli sonca.
Poleti je še počasnejša, nikamor se ji ne mudi.
Ležim na hrbtu grudaste prsti, v mrežnico lovim satelite, ki krožijo,
se prištevajo k planetom, se lepijo na zvezde,
pa vpotegnejo tipalke in izginejo v krzneni kondenzaciji, v bombažnem otočju neba.
Če bi bili v šoli, bi bili najini prazniki takšni. Naloge in dnevniki.
A spiš? – ničesar ne vem o orientaciji po mahu,
mladi plasti lesa pod skorjo ali po dihanju.
Dihaš točno tako kot govoriš: neslišno in brez mehurčkov, brez diha.
Dnevnik si podstavim pod glavo in zaprem oči, avtocesta leži za nama,
prazna in ploščata. Leživa skupaj, ne da bi se dotikali,
nedotik naju zbližuje – pod prsti najdem mah tvojih las, tvoje mrtve tipalke.
Utripajoče zvezde odštevajo preteklost, medtem ko se noč okoli naju gosti,
pritiska, in moje dlani končajo na tvojih, nepremičnih in nevidnih kakor horizont.
Tudi tvoje pesti so večje od mojih, potrebujem ure in ure,
da jih spoznam – dlani, kartografirane s tarotom, brazde,
skozi katere mi drsijo prsti, namazani z nočno roso in z vlažnim slanim morskim zrakom.
A spiš? – ne odzivaš se na dotik, še vedno ne slišim tvojega diha.
Lasje ti prasketajo in se iskrijo, ko se ob tvoji roki vzpnem do vratu,
razsuta gnezda kresnic med temnimi prameni... poskušam te zavohati s prsti.
Bliže ne smem, še tvojega imena ne vem.
Mogoče sem prespala dneve in se ne spomnim ničesar, razen noči, v katerih sem te štela med premori za meteorje in satelite in ribe, katerih srebrna telesa se svetlikajo kot zvezde, medtem ko neslišno ugašajo v vodi odprtega morja. Mogoče je trajalo tedne; veš, da se da brez hrane živeti več mesecev, ko je zrak tekoč in se ga naučiš dihati. Preštela sem te znotraj, kronološko, otipala sem vse tvoje organe, jih zašelestela v besede, nova imena. Besednjak tvojega telesa, moj dnevnik.
Toda jutro nama je postreglo z obzorjem, trdim in skrivenčenim tam, kjer so otoki.
Suh veter z avtoceste prinaša luske zažganih gum,
zmečkane papirje z imeni neznanih mest, a znanim rokopisom.
– Takšna so poletja na otokih.
Sediva in druga drugi navajava zenice na svetlobo. Potem vstaneva,
puščajoč za seboj s telesi zlikano, zaležano travo,
medtem ko se spuščava navzdol k obali,
kjer so zrnca peščenega poletja scurljala in izginila v prod na plaži.
Držim te za roko in z nohti vrezujem zarezo v tvojo srčno črto.
Smehljaš se, kakor da te ne bi bolelo, kakor da bi pričakovala prav takšno poletje,
kakor da te ne bi presenetila jesen.
Morje je temno in gosto, na dnu cvetijo trave in morski tulipani,
rumeni polipi in korale, školjke, katerih izvore poznaš brez izjeme,
znaš našteti vse njihove miniaturne dele, vse organe, poznaš vsa njihova imena.
Slačiš se, tvoja hrbet je širok, bel in gladek kot skale, na katerih sediva.
Z morja se dviga para in naju ovija.
Približaš se mi in počasi luščiš z mene vse sloje obleke, grobe, hladne in mokre.
Primeš me za roko. Pelješ me v vodo.
Mislim, da te poznam.