Odlomek iz zbirke
Pustolovščine Glorie Scott (HR)
Ljubezenska
Odlomki iz zbirke
Pustolovščine Glorie Scott
Ljubezenska
Prevod: Suzana Tratnik
Sedeč na prerešetani kovini sterilne klopi na postaji, obrnem profil in pustim, da me fotografira tramvaj v daljavi. Slišim, kako iskre trčijo ob molekule mraka in padajo na zmrznjene tračnice. Držim te za roko, hlad se nama sešteva. Skozi okna vagona se rumenijo prazni obrazi plastičnih sedežev. Nagnem se, da bi ušla pogledom in ti ogrela roke, toda na njih se moj dih spreminja v inje.
Navzgor v hrib je bolnišnica, nad bolnišnico je pokopališče, za pokopališčem je disko klub, kjer sva se prvič poljubili, ne spomniš se. Ležala si na tleh veceja, z dvignjeno majico, ki ti je odkrila trebuh, bolj bel od papirja. Tvojega fanta niso spustili v ženski vece, zato je čakal pred vrati, pozneje pa za šankom. Sklenila sem dlani na tvojem zatilju in jih potegnila k sebi. Packe na papirju. Usta sem ti obrisala s svojimi.
Samo pozimi se rada voziš s tramvajem, ponoči, med tednom, ko ni niti pijancev, ker jim je vsaka postaja budilka, katere zvok razbija steklene stene njihovih brezdomnih sanj. Voziva se od obračališča do obračališča, vsa sva jih preskusili. Najraje imaš tisto, ki pelje čez reko, ko lahko gledaš spolzko avtocesto, lesen čoln, ujet v ledu, jutro, ki drobi zaledenele kresnice mesta.
– Te mar nikoli ne vpraša, kje si bila? – rečem, vedoč, da mi ne bo odgovorila, vedoč odgovor.
Ko sredi noči pride k meni in se mi zavleče v posteljo, ker tam ne more zaspati, ji pripovedujem o potovanjih po tračnicah, o transsibirski železnici, o velikanskem kablu trapeza, ki se spušča z Meseca in niha nad vso površino zemeljske krogle. Ko jo zibanje uspava, ji pripovedujem o pernatem posteljnem pregrinjalu, o vzglavnikih iz cvetnega prahu, o naslonjačih, spletenih iz zimzelenih borovih iglic. Pripovedujem ji o mački in otroku, ki spita v isti košari, o blatnih odtisih stopal in šap, o torti, slečeni z mačjim jezikom. Z dlanjo grem preko topline kože, vdihavam njen dih in ga spreminjam v svojega. Na vratu ji z dihom puščam sporočila, nevidne tetovaže, pentagrame. Jutro lošči okna mojega stanovanja in mehča kožo njenih vek. Odide, ne da bi me zbudila, čeprav ona in jaz veva, da sem budna, da nisem spala.
Usedeva se nasproti druga drugi, rada se voziš v nasprotni smeri od vožnje tramvaja. Raje gledaš, kako svet beži od tebe, kot pa da te prehiteva. Roke imaš skrite pod plaščem, inje na papirju. Gledaš skozi okno zraven mene, pečati semaforja se lepijo na šipe. Iz voznikove kabine se sliši zvok radija, posnetek novic prejšnjega dne – v tem času še napovedovalci spijo. Svoje noge prekrižam s tvojimi, najina kolena se prekrijejo, tkanine se drgnejo, vendar so trajnih barv, ki se ne razbarvajo.
Ko se srečamo v mestu, me tvoj fant gleda nezainteresirano,
še celo takrat, ko te objemam dlje, kot se to navadno počne.
Ko ti popravim kapo, prislonim obraz k vratu, se on smehlja,
kot da bi bilo to nekaj povsem običajnega,
kot da bi ti to delal čisto vsak, kdor koli.
Odhajata – v kino, iz kina, s pločnika na tramvaj,
gledam za tabo in ti štejem korake, s pogledom ti čuvam mesto,
tisto spredaj, tisto nasprotno.