Mima
Something out of my notebook
|
Odlomek iz zbirke Avstralija |
Avstralija
Spoznali sva se preko nekih prijateljev in že istega večera sva bili v njeni postelji. Živi na robu mesta, tam, kjer so neasfaltirane poti, mačji raj. Televizijo pusti prižgano vso noč, snega je kot za božič. Okoli kartonskih vrat se smuka mačka v očimovih copatih ali pa narobe. Dajeva se dol neresnično in brez strasti, kakor da bi se kepali s televizijskim snegom. Potem pred jutrom zaspim, hladnih rok in s skrčenim mehurjem, čakam, da očim odide v službo, in mačka z njim. Prebudijo me glasovi z zgornjega nadstropja, zidovi nosijo zvoke kakor voda. Ona spi kazajoč hrbet, v kotu sobe električna mavrica. Po hiši iščem stranišče, najdem samo umivalnik in splezam nanj, vlažen porcelan mi drsi pod stegni. Vrnem se v sobo in jo opazujem. Njen hrbet je ozek in posredi narezljan s hrbtenico, preštevam njena vretenca. Očitno na glas, saj se obrne in me gleda. – Zajtrk, – reče brez interpunkcije in grem za njo v kuhinjo. Na hladilniku nekakšne slike, ogromna ženska jo drži v objemu, ki spominja na naročje – ena tistih montiranih fotografij, ki se izdelujejo za poroke, krste in predvidene pogrebe. – To je moja mama, – reče. – Iz lanskega poletja. Na sliki ni videti, kateri letni čas je, na takšnih slikah je vedno poletje – jesen, pomlad in zima. – Pred Avstralijo. Skozi napeljavo zaklokotajo samoglasniki psovk. – Divjaki – reče. – Ves pofukan dan se derejo, ne morem se učiti – ponoči se fukajo ko živali. Postreže mi metin čaj, brez meda in limone. Pijem ga hitro, kot da je ricinusovo olje. – Ej, – rečem – moram iti. Predavanje. Tega ne pravim njej, temveč fotografiji na hladilniku, bedasto, kakor da bi se opravičevala. – Bila je nekaj kakor bolna in potem, tako, puf – kar naenkrat je odšla v Avstralijo. V kuhinjo pride mačka in hitro, ne da bi naju pogledala, smukne pod stol. – Bolezen, pa Avstralija, zajebano čudno življenje ... A poglej jo. Gora. Enkrat je tako močno kihnila, – zavzdihne – da si je polomila vsa rebra. |