Mima

Something out of my notebook

Na prvo stran

Members


Odlomek iz zbirke
Pustolovščine Glorie Scott (HR)

Avstralija

Ljubezenska

Dnevnik potovanja

Odlomki iz zbirke
Pustolovščine Glorie Scott

Kratka biografija

Curriculum Vitae (CV)

Intervju (dnevnik Večer)

Avstralija

Prevod: Suzana Tratnik

 

Spoznali sva se preko nekih prijateljev in že istega večera sva bili v njeni postelji. Živi na robu mesta, tam, kjer so neasfaltirane poti, mačji raj. Televizijo pusti prižgano vso noč, snega je kot za božič. Okoli kartonskih vrat se smuka mačka v očimovih copatih ali pa narobe. Dajeva se dol neresnično in brez strasti, kakor da bi se kepali s televizijskim snegom. Potem pred jutrom zaspim, hladnih rok in s skrčenim mehurjem, čakam, da očim odide v službo, in mačka z njim.

Prebudijo me glasovi z zgornjega nadstropja, zidovi nosijo zvoke kakor voda. Ona spi kazajoč hrbet, v kotu sobe električna mavrica. Po hiši iščem stranišče, najdem samo umivalnik in splezam nanj, vlažen porcelan mi drsi pod stegni.

Vrnem se v sobo in jo opazujem. Njen hrbet je ozek in posredi narezljan s hrbtenico, preštevam njena vretenca. Očitno na glas, saj se obrne in me gleda.

– Zajtrk, – reče brez interpunkcije in grem za njo v kuhinjo. Na hladilniku nekakšne slike, ogromna ženska jo drži v objemu, ki spominja na naročje – ena tistih montiranih fotografij, ki se izdelujejo za poroke, krste in predvidene pogrebe.

– To je moja mama, – reče. – Iz lanskega poletja.

Na sliki ni videti, kateri letni čas je, na takšnih slikah je vedno poletje – jesen, pomlad in zima.

– Pred Avstralijo.

Skozi napeljavo zaklokotajo samoglasniki psovk. – Divjaki – reče. – Ves pofukan dan se derejo, ne morem se učiti – ponoči se fukajo ko živali.

Postreže mi metin čaj, brez meda in limone. Pijem ga hitro, kot da je ricinusovo olje.

– Ej, – rečem – moram iti. Predavanje.

Tega ne pravim njej, temveč fotografiji na hladilniku, bedasto, kakor da bi se opravičevala.

– Bila je nekaj kakor bolna in potem, tako, puf – kar naenkrat je odšla v Avstralijo.

V kuhinjo pride mačka in hitro, ne da bi naju pogledala, smukne pod stol.

– Bolezen, pa Avstralija, zajebano čudno življenje ... A poglej jo. Gora. Enkrat je tako močno kihnila, – zavzdihne – da si je polomila vsa rebra.